Operacíjski sistém (kratica OS, angleško operating system) je programska oprema nujna za
delovanje računalnika. Deluje kot vmesnik med uporabnikom in strojno opremo računalnika.
Naloge operacijskega sistema
- Dodeljevanje virov (CPE, pomnilniški prostor, vhodno/izhodne naprave) procesom,
- Časovno razporejanje opravil,
- Reševanje konfliktnih situacij (sočasni dostopi do virov),
- Optimizacija in nadzira uporabe virov,
- Omogočanje dela uporabnikom, …
Uporabniški vmesniki OS
- slikovni (grafični) vmesniki (uporabniški vmesnik, ki ga upravljamo v kombinaciji z računalniško miško); npr. različice Windows ali namizja v Linuxu
- vmesniki z ukazno vrstico: npr. MS-DOS ali ukazne lupine v Linuxu.
Vrste operacijskih sistemov[uredi | uredi kodo]
Operacijski sistemi se uporabljajo v raznolikih računalniških konfiguracijah – od mikro računalnikov do velikih računalniških sistemov. Zato imajo funkcije realizirane na različne načine; obstajata pa dve funkciji, ki sta skupni vsem sistemom[1]:
- uporabniški vmesnik (user interface)
- zagotavljanje izvajalnega okolja (run-time environment)
Operacijske sisteme lahko delimo glede na to, koliko uporabnikov lahko sistem uporablja istočasno. To so lahko enouporabniški (single-user, single-job), večprogramski (multiprogramminig), večprocesorski (multiprocessing) in porazdeljeni (distributed) operacijski sistemi. Drug način razdelitve je glede na to, kako uporabniki dostopajo do računalnikovih funkcij. To so lahko paketni (batch) in interaktivni (interactive) operacijski sistemi, ko mora biti procesor na rapolago v zaporednih časovnih rezinah (time-sharing)[1]. Mogoče so različne kombinacije tipov operacijskih sistemov.
Enoopravilni in enouporabniški[uredi | uredi kodo]
To so najpreprostejši operacijski sistemi. Računalnik lahko izvaja le en program naenkrat. Če je uporabnik želel preklopiti na drug program, je moral najprej prvega zaključiti. Šele nato je lahko zagnal drugega. Glavna slabost enoopravilnih operacijskih sistemov je slaba izkoriščenost računalniških virov.
Tipični predstavnik te skupine operacijskih sistemov je MS-DOS.
Enouporabniški, večopravilni[uredi | uredi kodo]
Operacijski sistem upravlja in rezervira pomnilnik, razvršča procese in skrbi za komunikacijo med njimi, dodeljuje vire, rokuje s podatki – datotečnim sistemom itd. Enouporabniški operacijski sistemi imajo le enega uporabnika, dovoljuje pa izvajanje več programov hkrati.
Večopravilni sistemi omogočajo izvajanje več kot enega programa naenkrat (istočasno lahko poslušate glasbo, pošiljate e-pošto, …). Nekateri sistemi lahko istočasno navidezno izvršujejo več programov. Procesor izvaja en proces določen čas, nato naslednjega itd., uporabnik pa ima občutek kot, da se vsi procesi izvajajo istočasno. Večopravilni operacijski sistemi bolje izkoristijo razpoložljivo strojno opremo.
Predstavniki te skupine operacijskih sistemov so Microsoft Windows 95/98/NT, Windows 2000, …
Večuporabniški, večopravilni[uredi | uredi kodo]
Večuporabniški operacijski sistem dovoljuje uporabo računalniškega sistema več uporabnikom hkrati. Dostop do takšnega računalnika je tipično realiziran preko računalniškega omrežja, tako da se uporabniki na sistem povezujejo preko oddaljenega dostopa (terminalski dostop, oddaljeno namizje). Večuporabniški sistem mora upravljati in usklajevati zahteve vseh uporabnikov in pri tem zagotoviti, da ne pride do medsebojnih vplivov. Naprave, ki niso deljive, lahko istočasno izvršujejo zahtevo samo enega uporabnika (npr. tiskalnik)[2] Sisteme, ki uporabljajo časovne rezine (time-sharing) in spletne strežnike lahko opredelimo kot večuporabniške sisteme, ker omogočajo večuporabniški dostop do računalnika preko dodeljevanja časa.
Predstavniki so: Microsoft Windows XP, Vista, 7, 8, Unix (OpenBSD, FreeBSD, …), Linux, …
Interaktivni[uredi | uredi kodo]
Pri interaktivnem operacijskem sistemu ima uporabnik neposreden stik z računalniškim sistemom in omogoča dialog med uporabnikom in izvajanim programom. Posli se opravljajo z interaktivnimi ukazi. Sporočila tečejo od uporabnika do računalnika in obratno po znakih. Nabira se v pomnilniškem vmesniku, procesor pa ga dobi v obdelavo šele, ko je bil poslan znak za konec sporočila.[1]
Mrežni in porazdeljeni[uredi | uredi kodo]
Več računalnikov je lahko medsebojno povezanih v računalniško omrežje. Računalniki lahko uporabljajo za komunikacijo programe zunaj operacijskega sistema. Za povezave pa je lahko zadolžen tudi sam operacijski sistem. Eden izmed računalnikov lahko deluje kot zbirčni strežnik (file server) do katerega dostopajo vsi drugi računalniki v omrežju.[1] Tak dostop omogoča mrežni operacijski sistem, ki za razliko od porazdeljenega nadzira delovanje samo enega računalnika, lahko pa svoje vire da na razpolago drugim računalnikom povezanim v mrežo.
Porazdeljeni operacijski sistem nadzira in usmerja delovanje več računalnikov povezanih v mreži, običajno streže več uporabnikom. Omogoča avtomatično razdelitev programskega bremena med več omrežnih računalnikov.
Realnočasnovni[uredi | uredi kodo]
Pri nekaterih računalniških sitemih je zelo pomembno, da se neko opravilo opravi pravočasno oz. so dolčeni intervali, v katerih so morajo biti začeta opravila končana.[1] Zanj je značilno, da omogoča hitre in predvidljive odzive na zunanje dogodke. Razlika med realnočasnovnimi in interaktivnimi operacijskimi sistemi je v času odziva. Medtem, ko je pri sprotnih operacijskih sistemih čas za vsako opravilo natančno določen, se pri interaktivnih operacijskih sistemih pričakuje takojšen odziv s stališča končnega uporabnika (to je v doglednjem času).
S takimi OS se srečamo v raznih krmiljih zahtevnih strojev in naprav, v usmerjevalnikih računalniškega omrežja, itd. Splošen primer tega tipa OS je HDTV sprejemnik in prikazovalnik (televizija z visoko ločljivostjo). Potrebuje se branje digitalnega signala, dekodiranje tega signala in prikaz dekodiranih podatkov. Kakršnakoli zakasnitev povzroči “kockanje” slike in/ali popačen zvok.
Predstavniki tega tipa OS so LynxOS, OSE, RTLinux, VxWorks, Windows CE.
Vgrajeni[uredi | uredi kodo]
Vgrajeni operacijski sistemi (embedded) so strogonamenski računalniški sistemi. To je operacijski sistem, ki sloni na specifičnih zahtevah in izvaja točno določene naloge. Upravlja lahko z omejenim številom virov. So zelo kompaktni in učinkoviti. Za vgrajen sistem ni nujno, da je del nečesa večjega, lahko je tudi samostojen, kot je v primeru digitalnega fotoaparata ali dvd-predvajalnika.[3]
Windows CE in Minix 3 sta primera vgrajenega OS.
povezava do še več informacij:
VIR:Operacijski sistem – Wikipedija, prosta enciklopedija (wikipedia.org)